Že do danes ga je čas orisal kot človeka, ki presega meje s potnim listom dobrohotnosti, sodobnemu človeku želi pridržati vrata v boljše življenje in se nasmehniti jutru pravičnosti.

V svojem delovanju je neomejen kot je neomejenost težav in krivic. Zaveda se, da je življenje včasih kot letanje visoko nad oblaki. In danes v času letalskega prometa je preživetje bolj ogroženo kot kadarkoli. Tako nam želi jasnino tako na našem nebu  življenja, kot v našem duhu, da bi še naprej sonce veselja in daljnosežnih ciljev izzivalo naša srca.

Velikorat se pojavlja vprašanje: kdo sploh je Zlatko? Od kod prihaja? Kaj je počel v mladosti? Kaj ga je usmerilo, da pod povelji medsebojnega razumevanja nagovarja množice?

Zlatko Evgen Mercedez je kot fantič rad opazoval račke na vaškem ribniku. Bil je očaran nad tem, da celotna četica račk ni plod tega, da vse sledijo prvi rački, temveč da sledi vsaka samo tisti pred njo. Račke so bile zadovoljne, lažje so plavale ena za drugo, se opozarjale na nevarnosti med potjo, skratka skrb za drug drugega je bila očitno dobra pot življenja.

Mladi Zlatko E. je rasel in vsakodnevno napajal svojo radovednost z odkritimi stvarmi, ki so ga obdajale.  Napočil pa je trenutek, ko je svojo izkušnjo iz otroštva zavihtel kot glavno vodilo v njegovem nadaljnem delovanju: med ustnim izpitom iz filozofije, ko ga je profesor izzval s trditvijo, da mora vodja izhajati iz sposobnosti krotiti ljudstvo. Zlatko mu je odgovoril, da je vodja tisti, ki ima moč pokazati ljudstvu, da je sposobno.
Profesor se mu je nasmehnil, Zlatko pa je zmajal z glavo ter rekel: ''Očitno bom prvi tak.''

Tako je se zamisel o medsebojni pomoči kot glavnemu cilju voditeljstva pričela  kot polaganje ploščic na dvorišču: vsak prispeva svoj del, vendar vzorec pa začne tisti, ki je prepričal ostale naj postanejo del nečesa večjega. Velikega kot je lahko Zlatkova dobrota, ko želi, da njegove besede sežejo do bobnenja srca, ki naj zbudi v nas razumevanje in zaupanje v današnjega človeka.